Arhitekt g. Bregant  je arhitekturo oblikoval tako, da obiskovalca ob prihodu prijazno sprejme trg pred cerkvijo in župniščem, s katerega pogled seže na Ankaran in morje. 

Cerkev je značilna arhitektura tedanjega časa, katere betonska konstrukcija se dviga k nebu, kot nekakšni jambori, okoli katerih se spuščajo šotoraste strehe nad svetišče. 

Dosledno dodelana arhitekture cerkve, ne bi prenesla v konstrukcijskem niti v oblikovnem smislu, dodatnih nosilcev in konstrukcije za vgradnjo zvonika nad cerkev. Za postavitev zvonov se je ponudila možnost drugje. 

Prostor pred cerkvijo je ponudil možnost oblikovanja manjšega trga z vsemi elementi, ki v tak prostor sodijo: sedeži, ozelenitev in osrednjo točko zbiranja – znamenjem.  

Cerkveno dvorišče je prostor, kjer se dogaja »neformalni« del župnijskega življenja: srečanja ob nedeljskih mašah, srečanja različnih skupin – skavti, animatorji, oratorijske igre… Prostor svetišča je prostor, kjer naj bi govorila govorica simbolov, temu na bi sledil tudi zunanji prostor. S postavitvijo zvonov, se je ponudila priložnost, da obudimo v prostoru pred cerkvijo, nekatere pozabljene simbole in jih » na novo preberemo«. 

V znamenju se tako išče spomin za zvonico na preslico in vodnjak – »štirno«. Z zvonico in vodnjakom imamo opravka z dvema sporočilnima medijema: zvokom in vodo.