Cerkvica ima enoladijsko zasnovo, zvonik z dvojno čebulasto kapo in prizidano vežo. Cerkev je orientirana v smeri V- Z. Križno obokan strop s štukaturami in razmerje volumna tlorisne površine ter višine, ustvarja prijeten prostor. 

Kasneje (omeja se leta 1874) so tej cerkvi, dozidali v celotni dolžini, velik prizidek na severni strani. Celotno severno steno cerkve so med obokanimi stropovi prebili, tako, da so dobili ustrezne prehode med obema cerkvama. Novejši del cerkve je enoladijski prizidek z ravnim lesenim stropom in pravokotno zaključenim prezbiterijem. 

Obe cerkvi sta v funkciji ene. Velika razlika v oblikovanju obeh cerkva, se v prostoru zelo občuti in deluje razdrobljeno, neurejeno. 

Rešitev se je ponudila v oblikovanju konstrukcije prizidka cerkve. Prizidek je v obliki treh krožni lokov, ki se pnejo od zidu baročne cerkve, preko obstoječe severne stene cerkve – ki se skoraj v celoti poruši do sedanjih parkirišč ob cerkvi. 

Na zunanji fasadi se ta poseg v arhitekturo pokaže kot izzidek na severni strani. Poseg predvideva dozidek na severni strani.  Z ločno konstrukcijo v več višinah smo višino interiera dvignili za 2-3m, kar krepko popravi notranja razmerja cerkve. 

Z nesimetrično igro stropnih valovitih površin se lahko vzpostavi arhitekturni dialog z renesančno starejšo cerkvico. »Igra« valovito oblikovanega volumna, interpretira na sodoben način, sosednji križno obokan strop v starejši cerkvici. 

Različno visoki obstoječi polkrožnimi prehodi med obema cerkvama, se v to »igro« stropov vključijo bolje, kot bi bili enakih višin. Tako simetrična in pravilna forma renesančnega interiera skozi prehode vstopi v nov volumen, ki pa upošteva ista pravila cerkvenega prostora, le da jih na » novo prebere in pripoveduje na sodoben način«.