Tehnika reliefa daje barvi drug pomen, zato je na steni uporabljena le sled barve v risbi simbola drevesa nad Sinom, ki ponazarja les križa. Barva le nežno poudari sence reliefa. Avreole in detajli zaživijo v zlatu. Vodilna barva, s katero se igra senca, svetloba in blagi barvni toni, je bela barva. Belo barvo v duhovnem in simbolnem smislu razlagajo kot barvo Duha. Henri Matisse pravi, da izvira risanje iz duha, barva pa iz čutov, zato naj bi začeli z risanjem, da bi vzgojili duha in mu omogočili voditi barvo na duhoven način. Na nek način je gledanje reliefa in vživljanje v vsebino duhovna vaja, ki omogoča, da »barvo dodamo« v dialoškem pogovoru molitve.Odsotnost barv omogoči igro oblik v igri sence in svetlobe. Na ta način relief ne želi vplivati na molivca s čutnostjo barv, ampak želi pritegniti v »srečanje«, potem pa ga prepustiti »molitvi – dialogu z Bogom«, ki ni več vezan na zunanjo podobo, ampak samo še na notranjo podobo, ki je upodobljena.

Na desni strani ob prezbiteriju je relikviarij sv. Angele. Trem angelom v prezbiteriju se je pridružil še en angel, ki drži relikviarij sv. Angele. V relikviariju je košček Angeline obleke. Tako je tudi danes sv. Angela prisotna v kapeli. V relief oblačila je vtisnjena molitev sv. Angele, ki jo je priporočala svojim sestram. Molitev izraža njeno življenje v popolni predanosti Kristusu. Kapela je posvečena Mariji, Materi Cerkve. Patronat Marije, Matere Cerkve in karizma uršulinskega reda sta narekovali oblikovanje in duhovno vsebino prenove kapele. V sinergiji ustvarjalca in uporabnika prostora se je oblikovala kapela, ki naj bi najbolj zadostila potrebam uršulinske skupnosti, ki se v njej zbira. Pravokoten prostor kapele, ki je spominjal na večjo sobo, so nove stene v krožni zasnovi »objele« v mehkih linijah ter »zravnale« pravokotne vogale. Prostor je postal kot nekakšno »gnezdo«. V diagonali vhoda, je nastala manjša apsida. Okenske niše z okni so prekinile mehko valovanje polkrožnih sten in s svetlobo dajejo prostoru novo dimenzijo širine in dolžine. Okni v apsidi, ki sta ostali skriti za novo steno, osvetljujeta igro barvnih stekel v vzorcu ognjenih zubljev. Zgodba arhitekture je zaokrožila majhno skupnost, ki se vsak dan zbira v kapeli. Z mehkobo sten, svetlobe in vsebino reliefov posreduje sporočilo o življenju Cerkve in karizmi sv. Angele: sprejemati, dajati in varovati življenje.

Oltar je ikona Kristusove daritve in miza zadnje večerje. V tako majhni
kapeli lahko spregovori o resnosti simbola oltarja le preprosta, izčiščena
oblika in detajl, ki uvede v razumevanje skrivnosti. Ambon je ikona Vstajenja,
je mesto, ki spominja na vrt – tisti vrt, kjer je bil grob, kjer je bila Beseda
po vstajenju razodeta (Jn 19,41). Ambon je simbol Besede oziroma manifestacija
njene moči. Če vemo, kako je z Besedo, ki prihaja od Boga: »Ne vrne se k meni
brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo
poslal,« (Iz 55,11) je vsako lepoumje o simbolih ambona šibko in jecljavo. Iz
obilja lepote simbolike, ki ga nosi ambon, sem za kapelo izbrala simboliko
harfe. Zvoki harfe zazvenijo, ko napetost strun uporabijo spretni prsti in
izvabijo melodijo. Prav taka je duša, ki jo Gospod »uglasi«, in ki ob božjih
dotikih zazveni po božje. Prav ta »uglasitev» na Gospoda, je bila za sv. Angelo
nujnost, ki ji je sledila v svojem življenju in jo prenesla v red uršulink.
Harfo nakazuje zgolj ločna napetost okvirja, valovanje strun, ki od dna vpetja
ne dosežejo okvir, ampak se osvobodijo napetosti in »vzbrstijo« v poganjke.
Simbol harfe pripoveduje o moči Božje besede, kot jo je v rahlem šepetu (1 Kr
19,13) doživel prerok Elija, in želi posredovati sporočilo o poslušanju Božje
besede.

Marija je od trenutka Sinove smrti na križu, ko je prejela službo Matere
Cerkve, do binkošti, ko se je rodila Cerkev, vztrajala v molitvi z malo
apostolsko skupnostjo (Apd 1,14). Pod križem je dobila poslanstvo biti Mati
Cerkve, tiste Cerkve, ki jo je na binkošti oživil Sveti Duh.