Njen avtor Hans Pacher graški arhitekt, je zelo dosledno predvidel tudi opremo cerkve – poslikave, oltarje, kipe, izdelovale so jih različne delavnice in umetniki – poleg domačih tudi iz Francije, Nemčije, Koroške, Italije.. Bazilika je zgrajena in opremljena v relativno kratkem času – ( samo 14 let ), ta enovit arhitekturni in umetniški zamah se sedaj vidi, kot zaključena celota, ki daje zelo originalno podobo zamišljene neoromanske arhitekture.

Poseg v tako kvalitetno arhitekturo je že v začetku terjal veliko razmišljanj in dilem o dialoškem kontekstu postavitve novega v staro. Predlog je izdelan tako, da poskušamo z novim prezbiterijem poseči v prostor čim manj v kontrastu, pa vendar z jasnim kontekstom dobe v katerem je nastal.

Nov prezbiterij je postavljen v transept bazilike, pod križni obok, z jasno ločitvijo med novim in starim prezbiterijem. V tem primeru je bila zahteva po klančini dobrodošla, saj je postavljena kot meja, ki deli staro in novo. Kompozicijsko se nov prezbiterij umesti v talni „tepih“ v vzorcu obstoječega tlaka, tako, da nov prezbiterji ne izstopa iz talnega kvadrata transepta.

Celoten prezbiterij je dvignjen na nivo starega – za tri stopnice od cerkvene ladje. Na podiju prezbiterija je oltar, ambon, stojalo za branje in sedeži: sedlije – 3 sedeži.